CEDH · PRESS;ADMISSIBILITYDECISIONS;ENG — 8 avril 2004

.s800EAC49 { font-size:12pt } .sFE10DC93 { margin-top:0pt; margin-bottom:0pt; text-align:center } .s29100277 { font-family:Arial; font-weight:bold } .s32563E28 { margin-top:0pt; margin-bottom:0pt } .s40F41F73 { margin-top:0pt; margin-bottom:0pt; text-align:right } .sA1D3DA2E { margin-top:0pt; margin-bottom:0pt; text-align:justify } .sBB9EE52A { font-family:Arial } .s7ED160F0 { text-decoration:none } .s3DC36BA9 { font-family:Arial; text-decoration:underline; color:#0069d6 } .s6DCE261A { font-family:Arial; font-size:6.67pt; font-weight:bold; vertical-align:super; color:#0069d6 } .sA36B60A1 { font-family:Arial; font-style:italic } .s4DDA3AA3 { font-family:Arial; font-weight:bold; font-style:italic } .sF6A12959 { width:33%; height:1px; text-align:left } .s85226119 { margin-top:0pt; margin-bottom:0pt; text-align:justify; font-size:10pt } .s653E6C45 { font-family:Arial; font-size:6.67pt; vertical-align:super; color:#0069d6 } EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE   Št. 183 8. 4. 2004       Izjava za javnost sodnega tajnika     ODLOČITEV O DOPUSTNOSTI PRIMEROV KOVAČIĆ IN OSTALI PROTI SLOVENIJI   Senat Evropskega sodišča za človekove pravice je razglasil primere Kovačić in ostali proti Sloveniji (vloge št. 44574/98, 45133/98 in 48316/99) za dopustne . Odločitev Sodišča o dopustnosti, ki je danes postala javna, je na voljo v angleščini. Izjava za javnost in besedilo odločitve sta objavljeni   na spletni strani Sodišča, na naslovu http://www.echr.coe.int .   Vlagatelji   Predmet obravnave so bile tri pritožbe, ki so jih vložili hrvaški državljani, med njimi tudi g. Ivo Kovačić.   Povzetek dejstev   Pred razpadom Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) leta 1991 so pritožniki ali njihovi sorodniki položili denarna sredstva v konvertibilni tuji valuti na račune, odprte pri izpostavi Ljubljanske banke v Zagrebu (Hrvaška).   Skladno s takrat veljavno zakonodajo so bila devizna sredstva, vložena pri komercialnih bankah v SFRJ, praviloma prenesena na Narodno Banko Jugoslavije (NBJ) v Beogradu. Za devizna sredstva na teh računih je jamčila SFRJ. Zakonodaja, sprejeta v 80. in na začetku 90. let, je zaradi monetarne krize vedno bolj omejevala dvige sredstev s t.i. »starih deviznih vlog«. Od takrat naprej pritožniki ali njihovi sorodniki večinoma niso imeli dostopa do denarja na njihovih računih.   Od osamosvojitve Slovenije in Hrvaške leta 1991 Republika Hrvaška zavzema stališče, da morata bodisi Ljubljanska banka bodisi Republika Slovenija prevzeti obveznosti do varčevalcev hrvaške podružnice Ljubljanske banke. Republika Slovenija je mnenja, da bi morale biti te obveznosti razdeljene med pet držav naslednic, ki so nastale po razpadu SFRJ, v skladu s sporazumom o nasledstvu. Skupni znesek deviznih prihrankov, vloženih pri hrvaški podružnici slovenske banke, je bil ocenjen na približno 150,000.000 evrov s pripadajočimi obrestmi. Pripadal naj bi 140.000 varčevalcem.   Postopek   Pritožbe so bile vložene 17. julija 1998, 2. junija 1998 in 24. decembra 1998.   Na podlagi člena 36 § 2 Konvencije (posredovanje tretje strani) in Pravila 61 § 3 poslovnika, je Sodišče 21. maja 2001 hrvaški vladi dovolilo, da se udeleži postopka.   Obravnava pred Senatom o dopustnosti in vsebini zadev je potekala 9. oktobra 2004. Po razpravi na nejavni seji je Sodišče soglasno razglasilo pritožbe za dopustne.   Pritožbe   Pritožniki zatrjujejo kršitev 1. člena   Protokola št. 1 (varstvo premoženja) k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ker niso imeli možnosti dvigniti svojih deviznih prihrankov s pripadajočimi obrestmi v podružnici Ljubljanske banke v Zagrebu, kar naj bi   predstavljalo kršitev pravice do njihovega premoženja. G. Kovačić zatrjuje tudi kršitev člena 14 Konvencije zaradi diskriminacije na podlagi narodnosti, saj naj bi bilo, kot pravi,   slovenskim varčevalcem zagrebške podružnice dvig deviznih prihrankov omogočen.   Vprašanja o dopustnosti [1]   Slovenska vlada je ugovarjala dopustnosti obravnavanih primerov iz več razlogov:     - Prvič, slovenska vlada je ugovarjala, da Sodišče ni imelo pristojnosti ratione temporis , da bi odločalo o pritožbah vlagateljev, ker se nanašajo na dogodke pred 28. junijem 1994, ko je Konvencija stopila v veljavo za Republiko Slovenijo.   Sodišče je ugotovilo, da je Republika Slovenija nadaljevala s sprejemanjem zakonodaje o tej problematiki tudi po 28. juniju 1994 - ko sta Konvencija in Protokol št. 1 stopila v veljavo za Republiko Slovenijo -,   zlasti ko je 27. julija 1994 sprejela dopolnitve Ustavnega zakona iz leta 1991. Ustavni zakon iz leta 1994 je preoblikoval Ljubljansko banko v dve samostojni pravni osebi, Ljubljansko banko in Novo Ljubljansko banko. Slednja je prevzela poslovanje in premoženje Ljubljanske banke na slovenskem ozemlju. Prvotna Ljubljanska banka je med drugim obdržala celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za   katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva. Poleg tega je Ustavno sodišče, ko je odločalo o pobudi za presojo ustavnosti Ustavnega zakona iz leta 1994, ta zakon ohranilo nespremenjen.   - Drugič, vlada je ugovarjala, da vlagatelji niso izčrpali domačih pravnih sredstev, kot zahteva člen 35 § 1 Konvencije.   Sodišče je ugotovilo, da je Ustavno sodišče 11. aprila 1996 odločilo, da ni pristojno za presojo skladnosti določb tega zakona z Ustavo. Ustavnega zakona iz leta 1994 zaradi njegovega ustavnega značaja namreč ni bilo mogoče izpodbijati pred slovenskimi sodišči.   - Tretjič, vlada je zatrjevala, da vloge niso bile podane v roku šestih mesecev.   Sodišče je bilo mnenja, da vprašanja, ali so pritožniki vložili vlogo v roku šestih mesecev, določenem   v členu 35, ni mogoče obravnavati ločeno od vsebinskih navedb pritožbe po členu 1 Protokola št. 1 h Konvenciji. V izogib prejudiciranju zadeve je obe vprašanji potrebno obravnavati skupaj. Glede na navedeno se je sodišče odločilo, da bo pravočasnost in vsebinsko utemeljenost pritožbe obravnavalo sočasno.   - Četrtič, vlada tožene stranke je ugovarjala krajevno nepristojnost sodišča (ratione loci) ; očitane kršitve naj bi bile storjene izven slovenskega ozemlja.   Sodišče je ugotovilo, da Ustavni zakon iz leta 1994 določa, da je Ljubljanska banka obdržala celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah izven slovenskega ozemlja, za katere   Republika Slovenija ni prevzela jamstva. Prav tako je obdržala odnos do sedanjih podružnic in hčere Ljubljanske banke s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da je obdržala ustrezni delež terjatev do Narodne banke Jugoslavije iz naslova deviznih vlog. Ta zakon se je torej nanašal tudi na devizne račune vseh treh pritožnikov, odprte pri podružnici Ljubljanske Banke izven slovenskega ozemlja. Zato je sodišče – pri čemer ni prejudiciralo končne vsebinske odločitve - odločilo, da je potrebno ugovor nepristojnosti zavreči.   - Petič, Vlada tožene stranke je ugovarjala, da je pritožba nedopustna iz razloga ratione personae, ker njeni organi niso odgovorni za morebitne kršitve, ter da pritožniki ne morejo zatrjevati, da so žrtve domnevnih kršitev.   Sodišče je ugotovilo, da je Ustavni zakon iz leta 1994 imel posledice za pritožnike.   - Šestič, Vlada tožene stranke je ugovarjala, da so pritožbe v bistvu iste kot zadeve, ki so bile predložene v arbitražno reševanje Mednarodnemu denarnemu skladu (MDS ) in v postopek mediacije pri Banki za mednarodne poravnave (BMP).   Sodišče je ugotovilo, da tudi ob predpostavki, da postopek pred MDS in postopek pred BMP v okviru nasledstvenih pogajanj potekata, ter da je predmet njihove obravnave vsebinsko isti kot v obravnavanih zadevah, stranke v postopkih pred MDS in BMP niso iste kot stranke v postopku pred tem Sodiščem.   - Sodišče je zaključilo, da pritožb, v kolikor zadevajo vprašanje spoštovanja člena 1 Protokola št. 1, na katerega se sklicujejo vsi trije pritožniki, in člena 14 Konvencije v povezavi s členom 1 Protokola št. 1, na katerega se sklicuje le g. Kovačić, ni mogoče zavreči kot očitno neutemeljenih.     ***   Tajništvo Evropskega sodišča za človekove pravice F – 67075 Strasbourg Cedex Odnosi z javnostmi: Roderick Liddell (telefon: +00 33 (0)3 88 41 24 92) Emma Hellyer (telefon: +00 33 (0)3 90 21 42 15) Stéphanie Klein (telefon: +00 33 (0)3 88 41 21 54) Faks: +00 33 (0)3 88 41 27 91   Evropsko sodišče za človekove pravice so leta 1959 ustanovile države članice Sveta Evrope, da bi obravnavalo domnevne kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah. Od 1. novembra 1998 zaseda kot stalno Sodišče, ki ga sestavlja enako število sodnikov kot je število držav pogodbenic Konvencije. Sodišče odloča o dopustnosti in vsebini prejetih vlog. Zaseda v Senatih sedmih sodnikov ali izjemoma v Velikem senatu sedemnajstih sodnikov. Odbor ministrov Sveta Evrope nadzoruje izvrševanje sodb Sodišča. Podrobnejše informacije o Sodišču in njegovih dejavnostih lahko najdete na njegovih spletnih straneh. [1] Ta povzetek Tajništva ne zavezuje Sodišča.